Anica Križman – zgodba kvačke, ki je rasla z njo

V Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo zgodbe slovenskih kvačkaric, ker želimo ohraniti slovensko kvačkarsko dediščino – takšno, kot je živela v domovih, rokah in vsakdanjih trenutkih žensk po vsej Sloveniji. Zbiramo resnične pripovedi, spomine in izkušnje, ki kažejo, da kvačkanje ni bilo le ročno delo, temveč del življenja.

Anica Križman je že četrta kvačkarica, ki je z nami delila svojo zgodbo.

Prvi stik s kvačko leta 1973

Anica Križman se je z umetnostjo kvačkanja seznanila leta 1973, ko je dopolnila sedem let. Kvačkanja jo je naučila teta Julijana, ki je občasno prihajala na obisk. Njena prva kvačka je bila zelene barve, kovinska in brez debelega ročaja. V takratni Jugoslaviji se kvačk skoraj ni dobilo, zato ji je teta prinesla kvačko in prejo. Tako sta skupaj začeli kvačkati.

Fotografija pletnega izdelka iz leta 1975. Nakvačkala ga je teta Julijana, ki je naučila Anico kvačkati. Ta izdelek je njen osebni spomin nanjo.

Trde pentlje, potrpežljivost in nedeljski mir

Njene prve pentlje so bile zelo trde in raznolike, bolj podobne krompirju in fižolu kot pa lepi kvačkani verižici. Kljub temu jo je gnala natančnost in potrpežljivost, zato ni obupala. Po približno dveh mesecih nedeljskega kvačkanja se je začela učiti šibične pentlje. Verižne pentlje in polgoste so bile že lepo oblikovane, čeprav je bilo prvo delo v nastajanju še vedno precej trdo.

Nedelja popoldne je postala njen čas za kvačkanje. Ta čas ji je nudil sprostitev in meditacijo, odmik od šolskih obveznosti in vsakodnevnega ritma.

Pri kvačkanju gre za tehniko, pri kateri se uporablja kvačka – majhno orodje z ukrivljenim koncem – s katerim se iz različnih vrst prej ustvarjajo različni vzorci in izdelki.

Srednješolska leta in unikatna oblačila

Ko je Anica odšla v internat in nato v srednjo šolo, so si s sošolkami menjale vzorce. Srednješolska leta so bila zanjo zelo ustvarjalna. Največ so kvačkale puloverje, šale, kape in rokavice, saj se teh izdelkov v trgovinah ni dobilo. Prav zato so bile unikatno oblečene, vsak kos pa je nosil osebno zgodbo.

Kvačka kot stalnica skozi življenje

Po preselitvi v Ljubljano je Anica občasno kvačkala manjše izdelke, saj je bilo v tistem obdobju v ospredju pletenje. Sčasoma se je pletenja naveličala in kvačka je znova dobila prvo mesto.

Prvi komplet kvačk z debelim ročajem si je kupila v Maximarketu. Še danes jih uporablja. Stare so 43 let, vse sive barve, a še vedno uporabne.

Kupovala je nemški reviji Häkeln in Filethäkeln ter kvačkala po njunih shemah. Za nagrado si je kupila knjigo ABC kvačkanja, v kateri so natančno razloženi simboli pentelj. Večje kvačkane izdelke je podarila bratrancem kot poročna darila, po shemah iz revij pa si je nakvačkala tudi zavese za dom.

Skupnost, covid in pogled naprej

Leta 2020, ko je svet zajela epidemija covida in smo bili prisilno doma, se je zgodilo nekaj povezovalnega. Anica se je vključila v projekt Slovenija kvačka, v okviru katerega so skupaj nakvačkali slovenske grbe in postavili Guinnessov rekord. Projekt je pokazal moč skupnosti in pomen skupnega ustvarjanja.

Danes Anica največ kvačka popoldne ob sobotah in nedeljah. Iz okrasnega kvačkanja ima narejene rožice, iz tuniškega kvačkanja pa tople trakove za zaščito ušes.

Trenutno zaradi obilice drugega dela kvačka počiva, vendar pripravlja nov projekt s shemo in tehniko C2C (corner to corner).

Zgodba, vtkana v čas

Zgodba Anice Križman kaže, da kvačkanje ni le ročna spretnost, temveč življenjska spremljevalka, ki se tiho prepleta z različnimi obdobji življenja. V njej so zbrani spomini na otroštvo, mladost, ustvarjalnost in čas, ki si ga je znala vzeti zase.

Takšne zgodbe so dragocene, ker dokazujejo, da je kvačkanje globoko vtkano v našo kulturno dediščino. Vsaka pentlja nosi svoj del časa, potrpežljivosti in ljubezni. Z zbiranjem teh pripovedi v Zavodu Ustvarjalno srce ohranjamo slovensko kvačkarsko dediščino in jo predajamo naprej – prihodnjim generacijam.

Prispevek pripravila in uredila:
Jadranka Smiljić
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo
Zavod Ustvarjalno srce