Andrejka Završnik – kvačka življenjska spremljevalka

V Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo zgodbe slovenskih kvačkaric, ker želimo ohraniti slovensko kvačkarsko dediščino – takšno, kot je živela v domovih, rokah in vsakdanjih trenutkih žensk po vsej Sloveniji. Zbiramo resnične pripovedi, spomine in izkušnje, ki kažejo, da kvačkanje ni bilo le ročno delo, temveč del življenja.

Andrejka Završnik iz Polzele je naslednja kvačkarica, ki je z nami delila svojo zgodbo.

Prvo srečanje – opazovanje mamičinih rok

Andrejka Završnik, danes v rosnih 56 letih, se prvega stika s kvačko spominja že izpred dobrih petdeset let. Takrat ni bila tista, ki bi kvačkala – bila je tista, ki je opazovala. Njena mamica je spretno vrtela kvačko ali pletilke in iz prej ustvarjala kapice, puloverje, šale in trakove za lase za Andrejko in njena dva brata. Ko je čas dopuščal, je nakvačkala tudi kakšen dekorativni prt za stanovanje.

»Mamici sem zelo velikokrat rekla, da bi tudi jaz rada to znala delati,« pripoveduje Andrejka. Odgovor je bil vsakič enak: malo še moraš zrasti. A mamica je na koncu le popustila in jo začela učiti prvih zank, ko je Andrejka vstopila v prvi razred osnovne šole.

Prve zanke, prve punčke, prve izkušnje

Začetki niso bili ravno bleščeči. »Prvi izdelki so bili čudni, niso bili lepi,« priznava Andrejka z nasmehom. A z veliko vaje je spretnost rasla in izpopolnjevala se je korak za korakom. Prvi kvačkani kosi, ki so imeli vsaj nekakšen izgled, so pristali na njenih igračah – punčkah.

Mamica jo je pri učenju različnih tehnik napotila k revijam in knjigam, čeprav je bilo takrat tovrstne literature zelo malo. »Zato sem ji še danes hvaležna, saj mi ni nikakršen problem delati po novih načinih,« pove Andrejka. To neodvisno učenje ji je dalo trdne temelje, na katerih gradi še danes.

K dekorativnim izdelkom jo je pritegnil pogled čez mejo sosedovega praga – soseda je ustvarjala prtičke najrazličnejših velikosti, in Andrejka jo je z veseljem opazovala. Pri njej je dobila prve vzorce in napotke za dekorativno kvačkanje. Tako se je odprlo novo poglavje.

Kvačka, ki nikoli ni počivala

Od sedmega leta naprej kvačka neprekinjeno. »Ko pomislim, mislim, da ni bilo niti enega leta, da bi moja kvačka počivala,« pravi. Dokaz so gore revij in knjig o kvačkanju ter nešteto izdelkov, ki so nastali skozi desetletja.

Kvačka jo je spremljala med poukom v srednji šoli, na vlaku, v bolniški postelji, v zdravstveni čakalnici, na plaži, na bazenu, na dopustu – in skoraj vsak večer pred televizorjem. »S kvačko v roki umirim svoje življenje, ki je včasih stresno. Kvačkanje me popelje v sproščujoč, umirjen svet, poln živahnih barv,« opisuje.

Poleg kvačke Andrejka ustvarja tudi gobeline, plete, kleklja in dela diamond painting – a kvačka je tista, ki je najpogosteje v njenih rokah.

Prtički, bluze in okraski za jelko

Izpod njenih rok so najpogosteje prihajali okrasni predmeti – prtički najrazličnejših velikosti. Nastalo je tudi veliko kvačkanih bluz, tako zanjo kot za njeni hčeri, danes pa ustvarja predvsem za drage vnuke in vnukinje.

Večina prtičkov je našla dom pri prijateljih in sorodnikih. »Nikoli mi ni bilo treba razmišljati za darila,« pove z nasmehom. Veseli jo, da sorodniki in prijatelji njene izdelke razstavljajo po hiši – ne skrivajo jih po omarah. »Tako vem, da cenijo tudi moje delo.«

V letu 2023 si je nakvačkala okraske za novoletno jelko, ki so jo navdušili obiskovalci. Vzorcev nikoli ne ponavlja mehanično – vzame v roke revijo ali knjigo, danes pa poišče navdih tudi na spletu, in po čistem navdihu začne ustvarjati.

Učiteljica kvačkanja in prenos dediščine

Zgodba se ponavlja. Enako kot je Andrejka nekoč prosila svojo mamo, jo je začela prositi starejša hči – in Andrejka je postala učiteljica. Hči je že ustvarila veliko lepih dekorativnih izdelkov. »Ponosna sem, da sem ji predala svoje znanje,« pravi.

Skrita želja jo je gnala naprej: upala je, da bo strast do kvačkanja prenesla tudi na katerega od petih vnukov ali vnukinj. Ta želja se ji počasi uresničuje – ena od vnukinj jo že opazuje in prosi, da jo nauči.

»Sem ponosna, da lahko svojo strast do kvačkanja prenesem na mlajše – ker vem, da kvačkanje ne bo pozabljeno,« pravi.

Dediščina, ki se prenaša

Andrejka si želi, da bi bile ohranjene tehnike in vzorci v čim večjem številu. »Ko opazujem na spletu, marsikatera danes uporablja že zelo stare vzorce in tehnike, ki postanejo znova aktualne,« ugotavlja. Prepričana je, da bo kvačkanje živo, dokler bomo znanje prenašali na mlajše.

Med covidno epidemijo je opazila porast zanimanja za kvačkanje. K temu je po njenem mnenju prispevala tudi akcija Zavoda Ustvarjalno srce – kvačkanje grbov vseh slovenskih občin. »Vse smo takrat s ponosom objavljale svoje napredke na Facebooku,« se spominja.

Med njenimi najstarejšimi zakladi je pleten prt, ki ga je njena babica prejela za poročno darilo – leta 1939.

Zanke, ki vežejo čas

Zgodba Andrejke Završnik je zgodba o potrpežljivosti, ustvarjalnosti in ljubezni, ki se prenaša z rok na roke, iz generacije v generacijo. V vsaki pentlji je kos časa, v vsakem prtičku kos srca.

Takšne zgodbe so dragocene, ker dokazujejo, da je kvačkanje globoko vtkano v našo kulturno dediščino. Z zbiranjem teh pripovedi v Zavodu Ustvarjalno srce ohranjamo slovensko kvačkarsko dediščino in jo predajamo naprej – prihodnjim generacijam.

Ta zgodba je del širše pobude, s katero želimo ohraniti in ovrednotiti kvačkanje kot del naše dediščine. Več o projektu si lahko prebereš tukaj: https://zus.si/slovenska-kvackarska-dediscina/

Prispevek pripravila in uredila:
Jadranka Smiljić
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo
Zavod Ustvarjalno srce