Marija Hvalec Kitek – 68 let s kvačko v rokah
Na Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo resnične zgodbe kvačkaric z vse Slovenije. Naš cilj ni samo zapisati spomine, ampak pokazati, da je kvačkanje del naše nesnovne kulturne dediščine – znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Te zgodbe niso samo lepi zapisi. So dokaz, kako se je znanje ohranjalo v časih, ko ni bilo interneta, ne dostopne literature in ne izbire materialov, kot jih imamo danes.
Marija nam je svojo zgodbo poslala v ročno napisanem pismu. In prav v tem je nekaj posebnega – tako kot njeno kvačkanje, tudi njena zgodba nosi čas, trud in iskrenost.
Danes predstavljamo Marijo Hvalec Kitek, ki kvačka že več kot 68 let.
Njena zgodba se začne v času, ko kvačkanje ni bilo hobi, ampak del vsakdana. Del vzgoje. Del življenja.
Ko znanje ni bilo samoumevno
Marija se je s kvačkanjem srečala že kot deklica. Njeni začetki segajo več kot 67–68 let nazaj, ko so imeli v šoli krožek kvačkanja. Veliko pa jo je naučila že njena mama, ki je bila ljubiteljica ročnih del.
Od 5. do 8. razreda osnovne šole je imela učiteljico za tehnični pouk, ki je bila velika ljubiteljica ročnih del. Prav ona je deklice učila vezenja, pletenja in kvačkanja.
A takrat ni bilo lahko. Ni bilo knjig, ni bilo navodil, ni bilo videov. Vzorci so se prenašali iz ust do ust, iz rok v roke. Prve osnovne vzorce ji je pokazala mama, saj jih je poznala še iz svoje mladosti.
Materiali niso bili samoumevni. Delalo se je s tem, kar je bilo na voljo.
Od prtičkov do oblačil
Na začetku je kvačkala prtičke. Kasneje, v srednji šoli, pa je začela ustvarjati tudi oblačila – puloverje, jopice, otroške komplete in dodatke za posteljnino.
Kvačkanje je postalo del njenega življenja. Nekaj, kar je vedno bilo zraven.
Danes, kljub 77 letom, še vedno kvačka – skoraj vsak dan. Ne zaradi potrebe, ampak zaradi občutka, ki ga to delo daje.
Kvačkanje ji pomeni sprostitev, mir in čas zase. Ob tem se še vedno uči, kar je danes veliko lažje, saj je na voljo več literature in vsebin na internetu.
Kvačkanje danes – med hobijem in priložnostjo
Marija kvačka predvsem kot hobi. V veselje ji je, ko lahko svoj izdelek nekomu podari.
Ob tem pa opaža pomembno spremembo. Kvačkanje ni več samo za starejše generacije. Vedno več ljudi ga odkriva na novo.
Poleg tega vidi, da marsikateri ženski kvačkanje pomeni tudi dodaten vir zaslužka. To, kar je bilo nekoč nekaj vsakdanjega, danes ponovno dobiva vrednost.
Sama je preizkusila tudi tuniško kvačkanje, vendar ostaja zvesta klasičnemu načinu, ki ga pozna že več kot 68 let.
Zakaj takšne zgodbe štejejo
Včasih ni bilo veliko. Ne materiala, ne literature, ne pomoči. Pa vendar so se ljudje naučili. Vztrajali so. Ustvarjali.
Zato so takšne zgodbe pomembne.
Ker pokažejo, koliko znanja je bilo zgrajenega brez pogojev, ki jih imamo danes. In ker nas spomnijo, da ročne spretnosti niso nekaj preteklosti, ampak nekaj, kar ima vrednost tudi danes.
Preberite še ostale zgodbe v naši zbirki:
👉 https://zus.si/slovenska-kvackarska-dediscina/
Če tudi vi kvačkate in bi želeli deliti svojo zgodbo, vas vabimo, da nam pišete na:
📩 info@zus.si
Prispevek pripravila in uredila:
Jadranka Smiljić
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo
Zavod Ustvarjalno srce
