Helena Brežnik – življenje prepleteno s kvačko

Na Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo osebne zgodbe kvačkaric in kvačkarjev z vse Slovenije. Verjamemo, da je kvačkanje več kot ročno delo – je dediščina, ki se prenaša iz roda v rod, tiho in vztrajno. S takšnimi pričevanji dokazujemo, da ima kvačkanje globoke korenine in pomembno mesto v naših družinah.

Danes predstavljamo Heleno Brežnik, ki kvačka že od petega leta starosti. Njena zgodba ni le spomin na otroštvo, temveč dokaz neprekinjene niti, ki povezuje več generacij žensk v eni družini.

Prvi vbodi in babičina pesem

Helena je prvič prijela kvačko v roke pri petih letih. Učila jo je mama, vendar pravi, da ni imela veliko uspeha. Nato je vajeti prevzela njena stara mama Mici. Začetki so bili trdi. Kar nekaj kvačk je zlomila, izdelki so bili trdi, neenakomerni, zmečkani. A ni odnehala.

Spomin, ki je ostal, ni samo tehničen. Stara mama je med delom pela. Učenje je potekalo skozi igro. Punčka iz cunj je dobila novo oblekico ali krilce. Volna je bila groba, doma predena. Kasneje so prišli tudi ostanki barvaste volne, ki so bili za otroka pravo bogastvo.

V prvem razredu osnovne šole, v šolskem letu 1963/64, je Helena prvič dobila svojo svetlo zeleno volno. Sama si je skvačkala bluzo s kratkimi rokavi. Vzorec je bil čisto enostaven- 2 šibični  v vsako tretjo verižno pentljo nasnutka, pri oblikovanju ji je pomagala stara mama. Bluzo je nosila s ponosom – bila je dokaz, da zmore.

Kvačka kot del vsakdana

Helena kvačka že zelo dolgo redno. Danes, ko je upokojena, kvačka vsak dan. Njeno življenje je, kot pravi sama, v celoti prepleteno s kvačko.

Otroci so bili do osnovne šole oblečeni skoraj izključno v pletenine in kvačkane izdelke. Sin je imel kvačkan plašček, hčeri oblekice, jopice, krilca, kape in bluzice. V vsakem kosu je bila materina skrb, čas in znanje.

Na začetku je izdelovala predvsem oblačila. Prvi prtiček se je naučila izdelati leta 1974 na delovni terapiji psihiatrije, kjer je opravljala praktični pouk. V času srednje šole je skvačkala veliko pletov, ki so bili takrat zelo moderni. Največ jih je izdelala za neveste. Vsak zaslužen dinar je bil dobrodošel.

Danes ustvarja oblačila, prtičke, zvončke, angelčke, velikonočne dekoracije, košare in druge uporabne ter okrasne predmete. Posebnih tehnik ali vzorcev ni bilo – bilo je delo, praksa in izkušnja.

Družinska dediščina, starejša od stoletja

V Helenini družini se ohranjajo dragoceni izdelki, ki pričajo o dolgi tradiciji kvačkanja. Hrani nadprt, ki ga je okoli leta 1915 izdelala njena druga stara mama Barbara. Kvačkan je iz belega sukanca in ga še danes uporablja.

Ohranjeni so tudi vzorci, imenovani »vajenici«, iz časa, ko se je teta njene stare mame Mici učila kvačkati v šoli – okoli leta 1895 ali še prej. To niso le stari kosi blaga. To so dokazi, da je kvačkanje del naše zgodovine.

Prenos znanja in pogled naprej

Helena je poskušala naučiti kvačkati svojo hčer, a ni bilo uspeha. Je pa znanje prenesla na več poklicnih kolegic.

Danes opaža, da je dostop do znanja drugačen. Internet omogoča učenje na drugačen način. Kljub temu meni, da bi bilo prav, da bi se osnovne tehnike za oblačila in dekorativne predmete učile tudi v osnovni šoli. Ne zaradi preteklosti, temveč zaradi prihodnosti.

Kaj ji kvačkanje pomeni danes

Danes ji kvačkanje veliko pomeni. Krajša čas, pomirja in je, kot pravi sama, telovadba za možgane. Pomen se z leti ni spremenil – ostal je enak, morda še globlji.

Helena s svojo zgodbo dokazuje, da kvačkanje ni le tehnika. Je del identitete. Je spomin na babičino pesem. Je nit, ki povezuje generacije.

In dokler nekdo vsak dan vzame kvačko v roke, ta nit ne bo prekinjena.

Prispevek uredila: Jadranka Smiljić
Zavod Ustvarjalno srce
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo