Brigita Rozina – Kvačka, ki je nikoli ni izpustila iz rok

V Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo zgodbe žensk, ki niso samo ustvarjale z nitjo, ampak so z njo rasle. Brigita Rozina je ena izmed njih. Kvačka že skoraj vse življenje – in še danes pravi, da brez dela v rokah preprosto ne zna biti.

Začetki ob babici in očetu

Brigita je kvačkati začela pri šestih ali sedmih letih. Ob babici, kot mnoge iz njene generacije. A pri njej je bil prisoten tudi oče – znal je plesti in jo pri tem podpiral. Ročno delo je bilo del doma, del vsakdana, nekaj naravnega.

Na začetku so bile zanke preveč zategnjene, delo trdo. A vaja je naredila svoje. Že kot najstnica je znala toliko, da si je s kvačkanjem prislužila žepnino. V času, ko so bili v modi kvačkani pleti, je ustvarjala z veseljem in ponosom.

Ustvarjanje skozi življenje

Ko se je začela voziti v službo z vlakom, je čas izkoristila ustvarjalno. Vlak je postal prostor tišine in dela. Kvačkanje je bilo praktično – brez dolgih igel, samo nit in kaveljček.

Brigita pravi, da kvačka “kar skozi”. Ne zna sedeti brez dela. Bolj kot je vzorec zahteven, bolj jo pritegne. Kvačkanje ji pomeni odklop od skrbi, urejanje misli in notranji mir.

Najraje ustvarja oblačila, posebej po željah drugih. Kvačkala je za dojenčke, izdelovala prtičke in cvetlice – čeprav danes otroci hudomušno pravijo, da so to “lovilci prahu”. A Brigita ve, da se trendi spreminjajo, vrednost ročnega dela pa ostaja.

Prenos znanja naprej

Svoje znanje je vedno delila. Najprej hčerki, ki sprva ni kazala zanimanja, nato pa je med porodniško sama začela kvačkati igrače. Tudi prijateljice so se pogosto obračale nanjo po nasvete.

Danes sodeluje z Univerzo za tretje življenjsko obdobje in obiskuje šole, kjer z drugimi prenaša znanje na otroke. Posebej jo razveseli, ko sodelujejo tudi fantje. Opaža pa, da otrokom danes primanjkuje fine motorike, saj ročna dela niso več samoumeven del šolskega sistema.

Tehnike, ki ohranjajo dediščino

Pri pletenju jo navdušuje norveški vzorec. Pri kvačkanju pa je z navdušenjem osvojila C2C tehniko, ki jo je spoznala ob ustvarjanju grba. Posebno mesto imajo tudi babični kvadratki – klasika, ki nosi nostalgijo in toplino.

Med njenimi dragocenostmi so tudi izdelki, stari skoraj 50 let. Rjavo krilo, narejeno po načrtu iz revije Jana leta 1976, je kasneje dobilo še črno različico – in obe še vedno hrani. Gamaše in kvačkan ovratnik iz mladosti so dokaz, da kakovostno ročno delo preživi desetletja.

Brigita verjame, da ročna dela danes ponovno pridobivajo veljavo. Morda še ne dovolj, a vedno več ljudi razume, da vsaka nit nosi del človeka, ki jo je ustvarjal.

Prispevek pripravila in uredila:
Jadranka Smiljić
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo
Zavod Ustvarjalno srce