Vanja Pelc – zgodba rok, ki niso nikoli odnehale

Na Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo zgodbe kvačkaric, ki s svojim znanjem in vztrajnostjo dokazujejo, da kvačkanje ni le ročno delo, ampak del naše kulture in naših življenj. To niso samo spomini, ampak resnične poti, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Tokrat predstavljamo Vanjo Pelc, ki kvačka že več kot 50 let. Njena zgodba ni posebna zato, ker bi bila drugačna – ampak zato, ker je tako zelo resnična.

Začetki, ki niso bili popolni

Kot majhna deklica je Vanja opazovala svojo mamo, ki je zvečer, namesto da bi šla počivat, vzela kvačko in volno ter začela ustvarjati. Nastajale so jopice, puloverji, prtički. Takrat še ni vedela, da gleda nekaj, kar jo bo spremljalo vse življenje.

Mama jih je ročnih del učila že zelo zgodaj. Vedno je govorila, da je to osnova, ki ti ostane. In imela je prav.

A začetki niso bili nič posebnega. Krog je postal kapa za punčko, kvadrat pa nekaj, kar ni bilo ne kvadrat ne trikotnik. To niso bili lepi izdelki. Bili pa so pomembni.

Pravi prelom se je zgodil v osnovni šoli v Rušah, kjer jih je učila učiteljica Metka Pokrivač. Bila je natančna in vztrajna. Učila jih je, kako pravilno oviti nit okoli prsta, kako držati enakomerno napetost, kako narediti enake zanke. Takrat se je prvič zgodilo, da je krog res postal krog.

Danes je za to znanje hvaležna, čeprav je bilo takrat včasih tudi naporno.

Ko kvačkanje postane del življenja

Znanje kvačkanja ji je kasneje prišlo prav bolj, kot si je lahko predstavljala. V času, ko ni bilo hitre mode in poceni trgovin, je to znanje pomenilo veliko.

Za svoje otroke je ustvarjala oblačila – jopice, puloverje, brezrokavnike. Včasih je razparala kak svoj pulover, ki ji ga je naredila mama, in iz iste volne naredila nekaj novega. Nič ni šlo v nič. Vsaka nit je dobila svojo drugo priložnost.

Kasneje so nastajali tudi prtički, copatki in različni uporabni ter okrasni izdelki. Danes pa jo še vedno pritegne vse, kar je novo in zanimivo. Če nekaj vidi, jo zamika, da poskusi.

Posebej rada ustvarja igrače in prtičke, zelo blizu pa ji je tudi tehnika C2C. Z njo je ustvarila pregrinjala za vse svoje vnuke, vsako z drugačnim motivom. To niso samo izdelki, to so darila, ki ostanejo.

Med stvarmi, na katere je najbolj ponosna, je tudi kvačkan grb, ki ga je izdelala za svojo občino in je postal del Guinnessovega rekorda.

Kar ostane naprej

Ko so bile vnukinje še majhne, so skupaj sedele na kavču in kvačkale. To so tisti trenutki, ki jih ne načrtuješ, ampak se preprosto zgodijo. Najstarejša je kasneje znanje nadgradila sama, preko spleta. Mlajše še čakajo, a Vanja verjame, da bodo tudi one nekoč prijele kvačko v roke.

Danes kvačka skoraj vsak dan. Včasih več, včasih manj. Pravi, da jo to pomirja, zaposli misli in ji daje občutek zadovoljstva.

Ob tem opaža tudi, da kvačkanje danes ponovno dobiva svojo vrednost. Ni več samo nekaj, kar pripada starejšim generacijam. Vedno več ljudi ga odkriva na novo – tudi kot priložnost za ustvarjanje in dodaten zaslužek.

Sama ima rada vse tehnike, najbolj pa jo razveseli, ko odkrije kakšno, ki ji res ustreza. Ena takšnih je tudi C2C, ki ji je še posebej blizu.

In prav tukaj se njena zgodba v resnici ne konča. Samo nadaljuje se.

Prispevek uredila: Jadranka Smiljić
Zavod Ustvarjalno srce
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo