Marijana Pintarič: zgodba, ki jo pripoveduje kvačka

Na Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo zgodbe kvačkaric, ki s svojim znanjem in vztrajnostjo dokazujejo, da kvačkanje ni le ročno delo, ampak del naše kulture in naših življenj. To niso samo spomini, ampak resnične poti, ki se tiho prenašajo iz generacije v generacijo.

Tokrat predstavljamo Marijano Pintarič, ki jo kvačka spremlja že od otroštva. Njena zgodba ni posebna zato, ker bi bila drugačna, ampak zato, ker je tako zelo resnična.

Kjer se vse začne – tiho in preprosto

Zgodba Marijane Pintarič se začne povsem preprosto, v osnovni šoli, pri uri gospodinjstva, kjer je prvič vzela v roke kvačko. Tisto prvo, ki jo je kupila takrat, uporablja še danes, in prav v tem se skriva nekaj posebnega – ne le v predmetu samem, temveč v spominih, ki jih nosi s seboj. Vsakič, ko jo prime v roke, jo za trenutek ponese nazaj v čas, ko se je vse šele začelo.

Njihova učiteljica je bila potrpežljiva in mirna, znala je ustvariti prostor, kjer so se lahko učili brez hitenja. To je bil čas, ko ni bilo bližnjic, ko si moral znanje osvojiti počasi, z občutkom in ponavljanjem. Prve vzorce je Marijana iskala v knjigah o kvačkanju in v reviji Naša žena, kasneje pa tudi v knjigi Bod do boda – ženski ročni radovi. Čeprav je bila ustvarjalnost prisotna tudi v družini, kjer so se ukvarjali s pletenjem, vezenjem in gobelini, se je kvačkanja v veliki meri naučila sama, z vztrajnostjo in iskreno željo po ustvarjanju.

Prvi izdelki so bili prtički, kot pri mnogih, ki so začeli na tej poti. Vsak je bil drugačen, vsak je predstavljal korak naprej in vsak je nosil v sebi nekaj njenega.

Ko se življenje obrne – in te roke spet najdejo

V času srednje šole je kvačkanje za nekaj časa potihnilo. Obveznosti, drugačen ritem življenja in odhodi k babici so zapolnili njen vsakdan, vendar ljubezen do ustvarjanja ni izginila, le umaknila se je v ozadje.

Ponovno se je prebudila v obdobju, ki ga mnoge ženske poznajo kot enega najbolj posebnih – v času prve nosečnosti. Takrat je za svojo prvorojenko ustvarila odejico, ki jo še danes skrbno hrani. Z rojstvom otrok so začeli nastajati tudi drugi izdelki: kapice, copatki, puloverji, oblekice. Vsak kos ni bil le uporaben predmet, temveč izraz skrbi, topline in povezanosti.

Poseben spomin ji ostaja trenutek, ko si je hči pred Dedkom Mrazom zaželela pulover. Marijana ga je skvačkala v nekaj dneh, skoraj brez premora, ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker je želela izpolniti željo. V takšnih trenutkih kvačkanje preseže svojo osnovno funkcijo in postane nekaj globljega – način, kako pokažeš ljubezen.

Danes – ko ustvarjanje postane dediščina

Danes kvačkanje v njenem življenju pomeni mir, čas zase in način izražanja. Ko sta hčeri odrasli, si lahko lažje vzame čas za ustvarjanje in ga doživlja drugače kot nekoč. Najraje kvačka odejice za novorojenčke, komplete, oblekice in druge izdelke za bližnje, pri čemer vsak nosi svojo zgodbo. Posebno mesto imajo krstne oblekice za vnukinji, kjer se tradicija, družina in osebna zgodba prepletejo v nekaj trajnega.

Ob tem pa njena pot ne ostaja le osebna. Svoje znanje z veseljem prenaša naprej, vodi tečaje kvačkanja in uči tako mlajše kot starejše generacije. Pri tem ne gre zgolj za tehniko, ampak za celoten občutek, ki ga kvačkanje prinese – umiritev, zbranost in stik s samim seboj.

Opaža tudi, da kvačkanje ponovno pridobiva na vrednosti. Vedno več ljudi ga ne vidi več kot nekaj zastarelega, temveč kot način, kako se umakniti od hitrega tempa in ustvariti nekaj oprijemljivega. Projekti, kot je »Slovenija kvačka«, pri tem igrajo pomembno vlogo, saj v ljudeh prebujajo spomine in jih spodbujajo, da ponovno vzamejo kvačko v roke.

Marijanina zgodba ni zgodba o popolnosti ali dosežkih, ampak o vztrajnosti, toplini in nečem, kar ostane. O znanju, ki se ne izgubi, če ga delimo naprej, in o občutku, ki ga lahko razume le tisti, ki je kdaj v rokah držal kvačko in iz niti ustvaril nekaj svojega.

Ta zgodba je del širše pobude, s katero želimo ohraniti in ovrednotiti kvačkanje kot del naše dediščine. Več o projektu si lahko prebereš tukaj:
https://zus.si/slovenska-kvackarska-dediscina/

Prispevek uredila: Jadranka Smiljić
Zavod Ustvarjalno srce
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo