Darinka Majcen – zgodba kvačke, ki nikoli ni počivala

Nekatere zgodbe o kvačkanju se ne začnejo doma, ob babici ali mami, ampak v šoli. Tako se je začela tudi pot Darinke Majcen (roj. 28. 1. 1962), ki je s kvačko povezana že več kot pol stoletja.

Začetki v šolskih klopeh

Darinka se je s kvačkanjem prvič srečala v 7. razredu osnovne šole, pri predmetu gospodinjstvo. Učenje kvačkanja je bilo ena izmed možnosti, ki so jih imela dekleta – in skoraj vsa so jo izbrala. Učila jih je Neža Korpar.
Začetki niso bili popolni, kot pri večini – nekaj nerodnosti, nekaj razdiranja in ponovnega poskušanja. A vztrajnost se je hitro obrestovala. Kmalu so izpod njenih prstov nastajali prvi šali, pojštrčki in manjši izdelki.

Poseben spomin nosi zaključek osnovne šole, ko so dekleta, ki jim je kvačkanje res šlo, za učitelje ustvarila kvačkane kužke, nameščene na steklenice piva. Darila so bila unikatna in sprejeta z navdušenjem – in morda je bil prav ta trenutek eden tistih, ki so kvački zagotovili stalno mesto v njenem življenju.

Kvačka kot del vsakdana

Od takrat naprej Darinkina kvačka ni nikoli dolgo počivala. Res je vmes tudi kaj spletla, a se je vedno znova vrnila h kvačkanju – ker je izdelek hitreje gotov in ker ponuja več svobode pri oblikovanju.

Danes kvačka predvsem zvečer, ob televiziji. Ko so dnevne obveznosti urejene, pride čas za sprostitev. Kvačkanju nameni približno 3 do 4 ure na dan, odvisno od dneva. Zanjo je to oblika relaksacije, umiritve in tihega veselja.

Kvačka:

• oblačila,
• prtičke,
• rožice in mandale,
• igrače,
• odejice in številne druge izdelke.

Sama pravi, da si življenja brez kvačke skoraj ne zna predstavljati – tako kot dneva brez jutranje kave.

Kvačkanje v času pomanjkanja

V mladosti ni bilo ne izbire preje ne finančnih možnosti, kot jih poznamo danes. Preja je bila dragocena. Če je oblačilo postalo premajhno eni izmed treh sester, se je izdelek razparal in iz iste preje nastal nov pulover ali jopica.
Včasih se je ista preja razparala tudi dvakrat ali trikrat, dokler ni ostalo dovolj le še za šal ali kapo. A to ni bilo breme – bilo je veselje, pričakovanje novega ustvarjanja.

Okrasnih predmetov takrat skoraj niso delali, vsaj ne pri njih doma. Prtički niso bili kvačkani, temveč vezeni s križci na akril. Danes na to gleda kot na del časa in okolja, v katerem je živela.

Vzorci, znanje in prenos naprej

Posebnih vzorcev, ki bi prevladovali, se ne spomni – morda zato, ker je bilo takrat pomembneje znanje samo kot zapisi ali shranjevanje izdelkov. Žal nima nobenega izdelka ali fotografije, starejše od 50 let. Takrat nihče ni razmišljal, da bi ti predmeti nekoč imeli dokumentarno ali kulturno vrednost.

Svoje znanje je kasneje delila v skupini kmečkih žena, danes pa opaža, da se kvačkanja z veseljem učijo tudi otroci – predvsem vnukinje, ki so zelo radovedne in odprte. Prepričana je, da bi bilo izjemno koristno, če bi se ročne spretnosti ponovno uvedle v šole, saj zanimanje pri otrocih obstaja.

Če bi morala izbrati vzorce, ki bi jih ohranila za prihodnje generacije, bi ji bilo to zelo težko. A izpostavi osnovne vzorce, iz katerih izhajajo vsi drugi – temelj znanja, brez katerega ni nadgradnje.

Kvačkanje danes

Danes Darinka vidi kvačkanje kot dejavnost z vedno večjo vrednostjo. Lepo ji je opazovati ljudi vseh generacij, ki si v čakalnicah krajšajo čas s kvačko v rokah.
Po njenem mnenju so oblačila še vedno v ospredju, dekoracija pride za njimi. Poseben sodoben trend pa so kvačkana darila – ker omogočajo neskončno možnosti in ker je vsak izdelek resnično unikaten.

Kvačkanje zanjo ni le ročno delo. Je ritem življenja, spomin na preteklost, tiha zbranost in ustvarjanje, ki povezuje generacije – tudi takrat, ko za njim ne ostane fotografija, temveč le zgodba.

Ta zgodba je del širše pobude, s katero želimo ohraniti in ovrednotiti kvačkanje kot del naše dediščine. Več o projektu si lahko prebereš tukaj:
https://zus.si/slovenska-kvackarska-dediscina/

Prispevek pripravila in uredila:
Jadranka Smiljić
S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo
Zavod Ustvarjalno srce