Slovenska kvačkarska dediščina

Janja Čebulj: Ljubezen do kvačkanja, ki se prenaša iz roda v rod

Janja Čebulj

Nekatere ljubezni se začnejo že v otroštvu in nas spremljajo vse življenje. Takšna je tudi zgodba kvačkarice Janje Čebulj, ki je prve petlje spoznala ob svoji mami. Danes, po več kot petih desetletjih ustvarjanja, svoje znanje z veseljem predaja drugim in dokazuje, da kvačkanje ni le ročna spretnost, temveč tudi čudovit način povezovanja generacij.

Od prvih oblekic za punčke do belo-rumenega mini krilca

Janjini spomini na ročna dela segajo v otroštvo, ko je njena mama svoje znanje šivanja, pletenja in kvačkanja prenašala na obe hčerki. Kvačkati se je naučila pri približno desetih ali dvanajstih letih, njeni prvi izdelki pa so bili majhni kvadratki, iz katerih so nastajale oblekice za punčko.

Že pri štirinajstih letih se je lotila precej večjega izziva – sama si je skvačkala belo-rumeno mini krilce! Čeprav tega izdelka danes nima več, je ohranila fotografijo, ki jo spominja na njene prve ustvarjalne podvige.

Skozi leta so se izmenjevala obdobja šivanja, vezenja, pletenja in kvačkanja, vendar je kvačka vedno znova našla pot v njene roke. Posebej rada je ustvarjala okrogle prtičke z zahtevnimi vzorci. Bolj ko je bil vzorec zapleten, večji izziv ji je predstavljal. Nastajali so tudi puloverji, brezrokavniki, klobučki in torbice, saj Janja nikoli ni ostala le pri eni vrsti izdelkov.

Kvačkarica, ki svoje znanje z veseljem predaja naprej

Kar se je Janja Čebulj nekoč naučila od mame, je pozneje tudi sama začela predajati mlajšim generacijam. Med svojo poklicno potjo je učence od prvega do tretjega razreda učila osnov kvačkanja ter jim predstavila verižne in polgoste petlje.

Danes svoje bogato znanje deli s članicami Društva upokojencev Ravne na Koroškem, med katerimi so tudi popolne začetnice. Skupaj spoznavajo kvačkarske izraze, se učijo oblikovanja petelj, branja kvačkarskih znakov in izdelovanja prvih izdelkov.

Janja verjame, da je prenos znanja iz generacije v generacijo izjemno pomemben. Veseli jo, da ročna dela ponovno pridobivajo na vrednosti in da vse več ljudi odkriva zadovoljstvo, ki ga prinaša ustvarjanje z lastnimi rokami.

Prav takšne kvačkarice imajo pomembno vlogo pri ohranjanju naše rokodelske dediščine. Ne le zaradi izdelkov, ki jih ustvarjajo, temveč predvsem zaradi znanja, ki ga nesebično delijo z drugimi.

Kar 730 kvačkanih angelčkov!

Med številnimi Janjinimi ustvarjalnimi podvigi pa se skriva tudi nekaj prav posebnega. Leta 2007 je za novoletno jelko skvačkala 365 angelčkov, leta 2014 pa je podvig ponovila in jih ustvarila še 365.

Skupaj torej neverjetnih 730 kvačkanih angelčkov!

Si predstavljate, koliko potrpežljivosti, časa in ljubezni do ustvarjanja je potrebnih za takšen podvig? In koliko petelj se skriva v vseh teh drobnih angelčkih?

Janja tudi danes veliko svojega časa namenja kvačkanju. Sodeluje pri projektu Slovenija kvačka – 5000 kap za Guinnessov svetovni rekord, ustvarja tople kapice za novorojenčke ter kvačka kape za družino in prijatelje.

Rada izdeluje tudi knjižna kazala z rožicami in srčki, klobučke, okraske, zapestnice prijateljstva in celo puloverčke za kužke. Njena ustvarjalnost je tako raznolika, da se vedno najde kakšna nova zamisel, ki jo je vredno preizkusiti.

Kvačkanje, ki pomirja, povezuje in navdihuje

Za Janjo kvačkanje pomeni predvsem sprostitev in notranji mir. Ob ustvarjanju se lahko umiri, hkrati pa jo veseli, da iz preprostih petelj nastane nekaj lepega in uporabnega.

Njena zgodba je lep primer, kako lahko znanje, pridobljeno v otroštvu, spremlja človeka vse življenje. Od prvih oblekic za punčko in belo-rumenega mini krilca do zahtevnih vzorcev, stotin angelčkov in današnjega poučevanja drugih kvačkaric je prehodila bogato ustvarjalno pot.

Draga Janja, iskrena hvala, da ste z nami delili svoje spomine in ljubezen do kvačkanja. Hvala, ker s svojim ustvarjanjem in predajanjem znanja pomagate ohranjati to dragoceno spretnost za prihodnje generacije.

Vaša zgodba je čudovit del naše zbirke Slovenska kvačkarska dediščina.

Zakaj takšne zgodbe štejejo

Vsaka kvačkarica ima svojo zgodbo. Nekatere so se prvih petelj naučile od mam in babic, druge so znanje pridobivale same. Vsem pa je skupna ljubezen do ustvarjanja, ki jih pogosto spremlja vse življenje.

Janjina zgodba nas spominja, da se rokodelska dediščina ne ohranja samo v starih izdelkih in vzorcih, temveč predvsem v ljudeh, ki svoje znanje predajajo naprej. Vsaka nova generacija, ki se nauči prijeti kvačko v roke, je dokaz, da ta čudovita spretnost še vedno živi.

Pri Zavodu Ustvarjalno srce zato zbiramo in zapisujemo zgodbe slovenskih kvačkaric, da bi ohranili njihove spomine, izkušnje in dragoceno znanje za prihodnje rodove.

Preberite še druge zgodbe iz naše zbirke Slovenska kvačkarska dediščina:

https://zus.si/slovenska-kvackarska-dediscina/

Morda pa se tudi v vaših rokah in spominih skriva zgodba, ki si zasluži biti zapisana. Če kvačkate in bi želeli z nami deliti svojo ustvarjalno pot, vas prisrčno vabimo, da nam pišete na info@zus.si.

Prispevek pripravila in uredila:
Jadranka Smiljić

S kvačko in prejo povezujemo Slovenijo
Zavod Ustvarjalno srce