Kvačkarska zgodba Lee Ketiš

V naši zbirki Slovenska kvačkarska dediščina predstavljamo zgodbe žensk, ki s svojim znanjem, ustvarjalnostjo in ljubeznijo do ročnega dela dokazujejo, da kvačkanje ni le prostočasna dejavnost. Je znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo, del naših družinskih zgodb in dragocen košček slovenske kulturne dediščine.

Tokrat predstavljamo čudovito zgodbo Lee Ketiš, izjemno ustvarjalne in natančne kvačkarice, pri kateri je kvačkanje prisotno praktično vse življenje. Njena zgodba se začne tam, kjer se začne toliko najlepših zgodb o ročnih delih – ob babici.

Vse se je začelo ob bici

Lea se časa, ko kvačke še ni držala v rokah, skoraj ne spomni. Za kvačkanje jo je navdušila njena bica, kot sama ljubkovalno imenuje babico. Znala je plesti in kvačkati, predvsem pa je imela nekaj, kar je pri prenašanju znanja neprecenljivo – potrpljenje.

Lea še danes vidi podobo njiju na starem kavču: bica v svojem večnem firtohu, s popolnoma sivimi skodranimi lasmi, ob njej pa radovedna deklica s kvačko v rokah in neštetimi vprašanji. Čeprav je bila bica sicer precej stroga, je bilo pri kvačkanju drugače. Vedno je še enkrat pokazala, razložila in popravila, če je bilo treba.

Prav zato so Leini prvi spomini na kvačkanje povezani s toplino, varnostjo in ustvarjalnostjo.

Bica pa ji ni predala samo osnovnih petelj. Naučila jo je tudi branja kvačkarskih shem, s čimer ji je odprla vrata v skoraj neskončen svet vzorcev in možnosti. Lea je bila že kot osnovnošolka tako spretna, da je ob koncu šolskega leta učiteljicam oziroma takratnim »tovarišicam« podarjala svoje ročno kvačkane prtičke.

In nanje je bila, povsem upravičeno, zelo ponosna.

Natančnost, ki jo spremlja še danes

Ob znanju je od bice podedovala še nekaj – izjemno natančnost.

Če Lea na izdelku, ki bo šel iz njenih rok, opazi napako, je pripravljena razparati tudi ure dela. Tudi skoraj dokončan izdelek. Sama pravi, da je včasih težje parati kot narediti na novo, njen partner pa jo ob takšnih trenutkih samo začudeno vpraša: »A vse boš podrla?«

Ta predanost veliko pove o njenem odnosu do ročnega dela. Za vsakim izdelkom so čas, znanje, potrpežljivost in želja, da iz rok odide nekaj res lepega. Hkrati pa Lea priznava, da je prav majhna nepopolnost tista, ki ročnemu delu daje poseben značaj – saj vendar ni narejeno v tovarni, ampak s človeškimi rokami.

Od prvih prtičkov do odej in oblačil

Čeprav je znala njena mama šivati in plesti in se je Lea preizkusila tudi v teh spretnostih, je bilo kvačkanje vedno nekaj posebnega. Nekaj njenega.

V najstniških letih je kvačko za nekaj časa odložila, na fakulteti pa jo je znova vzela v roke. Tokrat niso več nastajali samo prtički. Njeno ustvarjanje je postajalo vse zahtevnejše – nastajale so odeje, oblačila in različni uporabni izdelki.

Posebno mesto ima kvačkan plet in jopa, ki je bila nekoč namenjena njeni mami, pozneje pa jo je dobila Lea. Še danes jo rada obleče.

In prav v tem se skriva ena najlepših lastnosti kakovostnega ročnega dela: dobro izdelan kvačkan kos lahko živi desetletja, se uporablja, popravlja, podarja in celo prehaja iz ene generacije v drugo.

Lea je pred kratkim doživela še en tak trenutek. Svakinji je pohvalila pulover, ker ji je tako lepo pristajal. Svakinja pa jo je spomnila, da ga je pred več kot desetimi leti skvačkala prav Lea.

Na svoj izdelek je skoraj pozabila.

Ko si ga je bolje ogledala, jo je preplavil ponos. Kljub letom in rednemu nošenju je bil pulover še vedno skoraj popolno ohranjen. Majhen, a čudovit dokaz, koliko znanja, natančnosti, kakovosti in ljubezni je lahko vtkane v en sam ročno izdelan kos.

Kvačkanje, ki ga predaja naprej

Leina zgodba pa ni pomembna samo zaradi tega, kar je sama ustvarila.

Pomembna je tudi zato, ker svoje znanje predaja naslednjim generacijam.

Ko sta bili njeni hčerki mlajši, sta se tudi sami preizkusili v kvačkanju. Skupaj so ustvarjale prve zanke in majhne izdelke. Najstniška leta so ju pozneje odpeljala k drugim zanimanjem, toda Lea verjame, da je nekje v njiju vendarle ostal stik z ročnim ustvarjanjem.

Še pomembnejše pa je, da je svoje kvačkarsko znanje prenašala tudi na otroke v okviru svojega dela v vzgoji in izobraževanju. Vedno znova jo navdušuje, kako hitro se otroci učijo in koliko veselja jim prinese trenutek, ko nekaj ustvarijo z lastnimi rokami.

Prav takšne zgodbe so za ohranjanje kvačkarske dediščine neprecenljive. Znanje namreč ostane živo samo takrat, ko ga nekdo preda naprej.

Lea si želi, da bi prihodnje generacije ohranile ne le posamezne petlje in vzorce, temveč tudi znanje branja shem, občutek za ročno delo, potrpežljivost ter veselje do ustvarjanja unikatnih izdelkov.

Ko se tradicija sreča s sodobnim svetom

Morda najbolj navdihujoč del Leine zgodbe pa je dejstvo, da pri tradiciji ne ostaja ujeta v preteklosti.

Še vedno se uči. Raziskuje. Preizkuša nove materiale, nove tehnike in projekte, ki jo peljejo iz cone udobja.

V zadnjem času ustvarja tudi iz t-shirt preje, posebej zanimiv korak pa je naredila, ko se je lotila kvačkanih živalic in drugih domišljijskih likov.

In nato se je zgodilo nekaj zares posebnega.

Njeni ročno kvačkani liki so se s pomočjo sodobne tehnologije preselili tudi v slikanico.

Tradicionalna kvačkarska tehnika, ki se jo je kot deklica učila ob bici na starem kavču, je tako desetletja pozneje dobila povsem novo obliko. Kvačka, preja, domišljija in sodobna tehnologija so se povezale v novo zgodbo.

To je čudovit dokaz, da ohranjanje kulturne dediščine ne pomeni, da mora nekaj ostati nespremenjeno. Prav nasprotno. Živa dediščina se razvija, prilagaja času in dobiva nove oblike – njeno bistvo pa ostaja.

Nekaj, kar nastaja počasi, z rokami in srcem

Lea opaža, da kvačkanje v zadnjih letih ponovno pridobiva priljubljenost. Razlog vidi tudi v svetu, v katerem živimo.

Vse je hitro. Digitalno. Takoj dostopno.

Kvačkanje pa zahteva čas.

Petljo za petljo.

In prav zato ljudje ponovno iščemo nekaj pristnega, umirjenega in ustvarjenega z rokami – nekaj, kar ne nastane s pritiskom na gumb, ampak počasi, z znanjem, potrpežljivostjo in srcem.

Lea kvačka predvsem zase, za darila in za svojo dušo. Idej ima ogromno, časa za vse verjetno nikoli ne bo dovolj. Toda kvačka ostaja njena stalnica – prostor ustvarjalnosti in nekaj, h čemur se vedno znova vrača.

Ob pisanju svoje zgodbe se je tudi sama začela spominjati, koliko lepih trenutkov ji je kvačkanje prineslo skozi življenje. Od puloverjev, ki jih njeni bližnji nosijo še po več kot desetih letih, do razstave njenih izdelkov v Knjižnici Pavla Golie Trebnje. Veliko teh trenutkov se ji je zdelo tako samoumevnih, da je nanje skoraj pozabila.

In morda je prav to eden najpomembnejših razlogov, zakaj zbiramo te zgodbe.

Slovenska kvačkarska dediščina živi v ljudeh

Kulturna dediščina niso samo predmeti, shranjeni v muzejih.

Živi tudi v rokah.

V znanju, kako pravilno držati kvačko. V sposobnosti prebrati staro kvačkarsko shemo. V spominu na babico, ki je potrpežljivo pokazala naslednjo petljo. V puloverju, ki ga nekdo nosi več kot desetletje. V otroku, ki se prvič razveseli svoje kvačkane zanke. In v ustvarjalki, ki tradicionalno znanje odnese korak naprej ter iz njega ustvari nekaj, česar prejšnje generacije niso mogle niti slutiti.

Leina zgodba je čudovit primer žive kvačkarske dediščine.

Znanje je prejela od svoje bice. Skozi desetletja ga je razvijala, izpopolnjevala in mu dodajala svojo ustvarjalnost. Predajala ga je svojim hčerkam in otrokom, s katerimi dela. Danes pa kvačkanje povezuje celo s sodobno tehnologijo in novimi oblikami ustvarjanja.

Od starega kavča ob bici do kvačkanih likov, ki zaživijo v slikanici.

Koliko poti lahko naredi ena sama kvačka.

Lea, hvala, ker si svojo zgodbo zaupala projektu Slovenska kvačkarska dediščina. Hvala za vse ure ustvarjanja, za izjemno natančnost, za znanje, ki ga ohranjaš in predajaš naprej, ter za dokaz, da lahko tradicija v pravih rokah vedno znova zaživi na nov, čudovit način.

Prav zaradi ustvarjalk, kot je Lea, lahko z gotovostjo rečemo: slovenska kvačkarska dediščina ni samo del naše preteklosti. Je živa, ustvarjalna in ima prihodnost.