Nežika Režek: Že 51 let s kvačko v rokah
V okviru projekta Slovenska kvačkarska dediščina pri Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo zgodbe slovenskih kvačkaric, ki s svojim znanjem, ustvarjalnostjo in predanostjo ohranjajo dragoceno rokodelsko izročilo. Vsaka izmed njih nosi svoje spomine, izkušnje in znanje, ki so se pogosto prenašali iz roda v rod. Med njimi je tudi Nežika Režek, ki kvačka že 51 let in je v tem času ustvarila številne izdelke, svoje znanje predajala drugim ter s kvačko sodelovala pri različnih dobrodelnih in skupnostnih projektih.
Njena zgodba nas popelje v čas, ko so bile ročne spretnosti pomemben del vsakdanjega življenja, ko se uporabnih materialov ni zavrglo in ko so se otroci kvačkanja pogosto naučili ob svojih mamah in babicah. Hkrati pa nam pokaže, kako lahko znanje, pridobljeno v otroštvu, človeka spremlja vse življenje in ostaja dragoceno tudi za prihodnje generacije.
Prve petlje ob mami in pregrinjalo iz babičinih kvadratkov
Nežika je kvačkati začela pri šestih letih, ko jo je prvih petelj naučila mama. V njuni družini je bilo ročno delo povezano tudi z iznajdljivostjo in skrbnim ravnanjem z materialom. Ker denarja ni bilo veliko, sta z mamo stare pletene in kvačkane jope ter puloverje razparali, volno pa uporabili za nove izdelke. Tako so iz oblačil, ki niso več služila svojemu prvotnemu namenu, nastajale nove, uporabne in lepe stvari.
Danes veliko govorimo o trajnosti, ponovni uporabi in odgovornem odnosu do okolja, nekoč pa je bilo takšno ravnanje za številne družine nekaj povsem običajnega. Volna je bila dragocena, zato so jo skrbno hranili in uporabljali, dokler je bilo mogoče. Prav v teh vsakdanjih navadah se skriva pomemben del naše rokodelske dediščine, saj nam pripovedujejo tudi o načinu življenja, družinskih vrednotah in spretnostih preteklih generacij.
Že v šestem razredu osnovne šole se je Nežika lotila svojega prvega večjega kvačkarskega projekta. Iz babičinih kvadratkov je izdelala pregrinjalo za posteljo v velikosti kar dva krat dva metra, pri čemer je uporabila volno, pridobljeno iz starih jop in puloverjev. Za tako mlado ustvarjalko je bil to izjemen dosežek, ki je zahteval veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in natančnosti. Izdelava posameznih kvadratkov in njihovo povezovanje v veliko pregrinjalo sta ji gotovo dala dragocene izkušnje, predvsem pa zadovoljstvo ob dokončanem izdelku.
Prav ta zgodnji izdelek lepo ponazarja, kako pomembno vlogo je imelo kvačkanje v vsakdanjem življenju. Ni šlo zgolj za okraševanje doma ali preživljanje prostega časa, temveč tudi za ustvarjanje uporabnih predmetov iz materialov, ki so bili na voljo. Nežika je tako že kot deklica spoznala, da lahko z znanjem, domišljijo in lastnimi rokami ustvari nekaj velikega in trajnega.
Pet desetletij ustvarjanja in raziskovanja novih tehnik
Kvačka je Nežiko spremljala tudi v odrasla leta in ostala pomemben del njenega vsakdana. V več kot petih desetletjih je ustvarjala najrazličnejše izdelke, od tradicionalnih kvačkanih prtičkov do nakita, igrač, odejic in oblačil za dojenčke. Njena ustvarjalnost se ni nikoli omejila na eno samo vrsto izdelkov, saj rada preizkuša nove vzorce in raziskuje različne možnosti, ki jih ponuja kvačkanje.
Med tehnikami ji je še posebej pri srcu C2C oziroma kvačkanje od vogala do vogala, pri katerem izdelek nastaja diagonalno. Ta tehnika omogoča ustvarjanje raznovrstnih vzorcev in motivov, zato je priljubljena predvsem pri izdelavi odej, pregrinjal in drugih večjih izdelkov. Nežikino zanimanje zanjo kaže, da tudi po toliko letih ustvarjanja ostaja radovedna in odprta za nova znanja.
Posebno mesto med njenimi izdelki ima tudi kvačkani občinski grb, na katerega je zelo ponosna. Sodelovala je namreč pri projektu Slovenija kvačka, v katerem smo ustvarjalke in ustvarjalec iz vse Slovenije s kvačkanjem občinskih grbov povezali tradicionalno rokodelsko znanje z lokalno identiteto in pripadnostjo domačemu okolju. Takšni projekti dokazujejo, da lahko kvačkanje preseže meje posameznikovega ustvarjanja in postane pomemben del širšega povezovanja ljudi.
Nežika kvačka zelo pogosto, saj ji ročno ustvarjanje pomeni tudi sprostitev. Ob kvačkanju najde čas zase, za umiritev in ustvarjalno izražanje, največje zadovoljstvo pa ji prinaša občutek, da je nekaj izdelala sama. Ponos ob dokončanem izdelku je zanjo ena najlepših nagrad za vloženi trud.
To je občutek, ki ga dobro poznajo številne kvačkarice. Vsak dokončan izdelek predstavlja ure dela, številne odločitve o izbiri vzorca, barv in materialov ter znanje, ki se je razvijalo skozi leta. Prav zato ima ročno izdelan predmet pogosto veliko večjo osebno vrednost, kot bi jo lahko izrazili zgolj z njegovo ceno.
S kvačko ustvarja tudi za druge
Nežikina ustvarjalnost ima poleg osebnega zadovoljstva tudi pomembno dobrodelno razsežnost. V zadnjem času veliko kvačka kapice in copatke za porodnišnico, s čimer svoje znanje in čas namenja najmlajšim. Takšni izdelki niso le praktični, temveč nosijo tudi posebno sporočilo pozornosti in skrbi za druge.
Sodeluje tudi pri projektu Zavoda Ustvarjalno srce 5000 unikatnih kvačkanih kap za Guinnessov svetovni rekord, v katerem povezujemo kvačkarice iz različnih krajev Slovenije in širše. Vsaka sodelujoča ustvarjalka prispeva svoje znanje, ideje in ustvarjalnost, skupaj pa nastaja izjemna zbirka unikatnih kap, ki odraža raznolikost kvačkarskih tehnik in osebnih ustvarjalnih izrazov.
Nežikino sodelovanje pri teh projektih lepo kaže, kako se lahko ljubezen do kvačkanja poveže s solidarnostjo, skupnostjo in željo po sodelovanju pri nečem večjem. Znanje, ki ga je pred več kot petdesetimi leti prejela od mame, danes uporablja tudi za ustvarjanje izdelkov, namenjenih drugim ljudem.
Znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo
Eden najdragocenejših delov Nežikine zgodbe je nadaljevanje družinskega kvačkarskega izročila. Tako kot je njo kvačkanja naučila mama, je sama to spretnost predala svoji vnukinji. S tem se je znanje, ki je bilo nekoč del njenega otroštva, preneslo na novo generacijo.
Takšen prenos znanja je za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine izjemnega pomena. Kvačkanja se namreč ne naučimo samo iz knjig in navodil, temveč pogosto prav ob ljudeh, ki že obvladajo določeno spretnost. Ob učenju nastajajo pogovori, spomini in medgeneracijske vezi, ki dajejo ročnemu delu še dodatno vrednost.
Nežika svoje znanje z veseljem deli tudi zunaj družinskega kroga. Sodeluje v skupini Klepet ob ročnih delih, kjer svoje izkušnje in spretnosti prenaša na druge. Takšna druženja omogočajo izmenjavo znanja, medsebojno pomoč in spoznavanje novih tehnik, hkrati pa ohranjajo pomembno družabno vlogo ročnega ustvarjanja.
Posebej jo veseli, da se za kvačkanje ponovno zanima veliko mladih. Opaža, da so danes kakovostni materiali in različni vzorci precej lažje dostopni kot nekoč, kar ustvarjalkam omogoča več svobode pri izbiri in preizkušanju novih idej.
Čeprav se je način učenja skozi desetletja precej spremenil, ostaja bistvo enako. Vsaka nova generacija lahko znanje, ki ga je prejela od predhodnikov, nadgradi s svojimi zamislimi in ga prilagodi sodobnemu času. Prav zato kvačkanje ni le spomin na preteklost, temveč živa spretnost, ki se nenehno razvija.
Dragocen prispevek k slovenski kvačkarski dediščini
Zgodba Nežike Režek je lep primer, kako lahko kvačkanje spremlja človeka skozi različna življenjska obdobja in se ob tem spreminja skupaj z njim. Začela je kot šestletna deklica, ki se je učila ob mami in iz ponovno uporabljene volne ustvarjala prve izdelke. Danes, po 51 letih, še vedno z veseljem raziskuje nove tehnike, sodeluje pri skupnih projektih, ustvarja za dobrodelne namene in svoje znanje predaja drugim.
Njena življenjska pot združuje številne pomembne vidike kvačkarske dediščine: družinsko učenje, iznajdljivo uporabo materialov, izdelovanje uporabnih predmetov, ohranjanje tradicionalnih tehnik ter prilagajanje sodobnim načinom ustvarjanja.
Pri Zavodu Ustvarjalno srce si želimo, da bi takšne zgodbe ostale zapisane in dostopne tudi prihodnjim generacijam. Z njihovim zbiranjem želimo pokazati, kako globoko je kvačkanje povezano z življenjem ljudi v Sloveniji, ter prispevati k prizadevanjem za njegovo prepoznavanje in ohranjanje kot dela nesnovne kulturne dediščine.
Draga Nežika, iskrena hvala, da si z nami delila svojo zgodbo in dragocene spomine na več kot pet desetletij ustvarjanja. Hvala za vse izdelke, ki so nastali pod tvojimi rokami, za pripravljenost deliti znanje, za sodelovanje pri naših projektih in predvsem za tvojo predanost kvačkanju.
Tvoja zgodba nas spominja, da vrednost rokodelske dediščine ni samo v izdelkih, ki jih lahko občudujemo, temveč predvsem v ljudeh, ki znanje ohranjajo in ga predajajo naprej. Tako lahko spretnost, ki se je nekoč začela z nekaj petljami ob mami, živi še desetletja in povezuje vedno nove generacije.