Frančiška Čeru: Življenje, prepleteno z ročnimi deli

Obstajajo domovi, v katerih predmeti niso zgolj okras, temveč pripovedujejo zgodbe. Zgodbe o ljudeh, ki so jih ustvarili, o času, v katerem so nastali, in o spretnostih, ki so se nekoč prenašale iz roda v rod. Takšen je tudi dom Frančiške Čeru v Slovenj Gradcu. Kamor koli se ozreš, odkriješ nekaj, kar je nastalo pod spretnimi rokami: nežne kvačkane čipke, prtičke z zapletenimi vzorci, oblačila, torbice, drobne okraske in izdelke, za katere bi marsikdo potreboval več dni, da bi sploh razumel, kako so narejeni.

Ko sem jo obiskala, sem imela občutek, da sem vstopila v majhen muzej ročnih del. Toda za razliko od muzeja, kjer so predmeti običajno za steklom, so bili tukaj del vsakdanjega življenja. Frančiška jih je jemala v roke, mi jih kazala in ob njih obujala spomine. Ob vsakem izdelku se je odpirala nova zgodba, ob vsaki zgodbi pa sem odkrivala, kako bogato je lahko življenje človeka, ki ga spremlja ustvarjalnost.

Frančiška Čeru se je rodila 3. junija 1935. Danes, pri 91 letih, še vedno skoraj vsak dan prime kvačko v roke. Njena zgodba pa se je začela mnogo prej, v času, ko so bile ročne spretnosti nekaj povsem vsakdanjega in ko je bilo znanje pletenja, kvačkanja ali vezenja pogosto prav tako samoumevno kot znanje kuhanja.

Od domačih nogavic do prvih kvačkanih petelj

Frančiška prihaja iz Radmirja v Savinjski dolini, kraja z bogato zgodovino, na katerega jo še danes vežejo spomini. Z veseljem pripoveduje tudi o tamkajšnji cerkvi, nekoč pomembni romarski cerkvi, v kateri hranijo stare mašne plašče iz časa Marije Terezije. Morda ni naključje, da je odraščala v okolju, kjer so imele stare obrti, tekstil in ročne spretnosti tako pomembno mesto.

Prvih ročnih del se je naučila doma. Mama jo je učila pletenja, med drugim tudi izdelovanja rokavic z enim prstom, še preden je Frančiška spoznala kvačkanje. Spominja se časov, ko so ljudje doma predli volno in iz nje pletli nogavice ter druga oblačila. Takrat ročno delo ni bilo le prijeten način preživljanja prostega časa, ampak pomemben del vsakdanjega življenja.

Leta 1948, ko je bila stara trinajst let, je odšla na šolanje v Celje. Tam je živela pri teti, ki je rada kvačkala torbe iz vrvice oziroma špage. Prav teta jo je naučila kvačkanja in ji odprla vrata v svet, ki jo spremlja še danes.

Težko si je predstavljati, da bi takrat trinajstletna Frančiška lahko slutila, kako pomembno mesto bo imela kvačka v njenem življenju. Da jo bo spremljala skozi šolanje, poklicno pot, družinsko življenje in upokojitev. Da bo z njo ustvarila toliko izdelkov, da danes v šali pravi, da bi z njimi lahko napolnila kar cel vagon.

In predvsem, da bo znanje, ki ga je nekoč prejela od svoje tete, sama predajala drugim skoraj vse življenje.

Učiteljišče v Celju in dragoceni spomini na ročna dela

Frančiška je obiskovala petletno učiteljišče v Celju, kjer se je izobraževala za učiteljico razrednega pouka. Poleg rednega pouka so dijaki lahko izbirali tudi dodatne dejavnosti. Medtem ko so se nekateri odločili za dirigiranje, je Frančiška izbrala ročna dela.

Med najinim pogovorom mi je ponosno pokazala dragocen spomin iz prvega letnika učiteljišča – kos blaga, na katerem se je učila in vadila različne tehnike vezenja in šivanja. Na njem so še danes ohranjeni narodni vez, zadnji šiv, toledo, rišelje, zobki in ažur. Ob tem se je nasmehnila in priznala, da nekaterih tehnik danes niti sama ne zna več izdelati.

Ta preprost kos blaga je čudovit spomin na čas, ko so imele ročne spretnosti pomembno mesto tudi v šolskem izobraževanju, hkrati pa dragocen del naše rokodelske dediščine.

Učiteljica, ki je znanje nosila s seboj

Po končanem šolanju je Frančiška postala učiteljica razrednega pouka. Njena poklicna pot jo je vodila skozi več krajev, med drugim v Radlje ob Dravi, na Ravne na Koroškem, v Sele in nazadnje v Slovenj Gradec, kjer je zaključila svojo učiteljsko kariero.

Med pripovedovanjem se je spomnila tudi prigode iz časa, ko je iskala Radlje ob Dravi. Na zemljevidu, ki ga je imela, kraja nikakor ni mogla najti. Šele pozneje je ugotovila, zakaj: na njenem zemljevidu so bile Radlje še vedno zapisane s starim imenom Marenberg. Danes je to simpatičen spomin, ki pa lepo pokaže, kako drugačen je bil svet, v katerem je začela svojo poklicno pot.

Na Ravnah na Koroškem je poučevala petnajst let, vendar se njeno delo nikoli ni končalo zgolj pri rednem šolskem pouku.

Čeprav po poklicu ni bila učiteljica ročnih del, je svoje znanje z veseljem predajala tudi na tem področju. Po pouku je vodila krožke, na katerih so se učenci učili različnih ročnih spretnosti. Med njimi niso bila samo dekleta, temveč tudi fantje, kar Frančiška posebej rada poudari.

V času, ko so ročna dela pogosto povezovali predvsem z ženskami, je tako tudi dečkom omogočala spoznavanje ustvarjalnosti, ki zahteva spretnost, zbranost in potrpežljivost.

Znanja pa ni delila samo v šoli. K njej so prihajale sosede, znanke in druge ustvarjalke, ki so želele spoznati novo tehniko ali potrebovale pomoč pri zahtevnejšem vzorcu. Poučevanje je bilo zanjo nekaj povsem naravnega. Kar je znala, je z veseljem pokazala drugim.

Osemindvajset let ustvarjanja z upokojenkami

Ko se je Frančiška upokojila, se njeno poučevanje ni končalo. Prav nasprotno. Začelo se je novo, izjemno ustvarjalno obdobje, v katerem je svoje znanje ročnih del kar 28 let predajala upokojenkam.

Skupaj so se srečevale, ustvarjale, preizkušale različne tehnike in pripravljale razstave. Frančiška se spominja, da so organizirale približno šestnajst samostojnih razstav, svoje izdelke pa so predstavljale tudi drugod, med drugim v Ribnici na Pohorju, Črni, Velenju in Savinjski dolini.

Predstavljam si, koliko pogovorov, smeha, novih prijateljstev in ustvarjalnih izzivov se je spletlo na teh srečanjih. Koliko žensk je ob Frančiškini pomoči osvojilo novo spretnost, dokončalo izdelek, na katerega so bile ponosne, ali pa v ustvarjalni družbi preprosto našlo prijetno zaposlitev.

Njihove razstave so bile pomembne tudi zato, ker so širši javnosti pokazale, koliko znanja in ustvarjalnosti se skriva v ročnem delu. Za izdelki, ki jih obiskovalec občuduje le nekaj trenutkov, se pogosto skrivajo tedni potrpežljivega ustvarjanja in leta pridobivanja spretnosti.

Srečanja so potekala vse do epidemije covida, ki je prekinila številne dejavnosti in druženja. Toda Frančiškina želja po predajanju znanja se s tem ni končala. Še danes jo obišče kdo, ki potrebuje pomoč pri kvačkanju ali želi, da mu pokaže določeno tehniko.

Ko pomislim, koliko otrok, odraslih in upokojenk je v vseh teh desetletjih učila, postane jasno, da njen prispevek k ohranjanju ročnih del presega njene lastne izdelke. Njeno znanje živi naprej v rokah ljudi, ki jih je učila.

Skoraj osemdeset let ustvarjanja in še vedno novi izzivi

Frančiška je skozi življenje ustvarjala z različnimi materiali in tehnikami. Nekoč je zelo veliko pletla, še posebej rada pa je kvačkala prtičke in oblačila. Izpod njenih rok so nastajale tudi torbice, kape, rožice, čipke in številni drugi izdelki.

Spominja se, da je bilo pred približno petdesetimi leti kvačkanje tesno povezano z urejanjem doma. Kvačkale so se čipke za posteljnino, obrobe za brisače, prtički in različni okrasni izdelki, ki so krasili domove. Takšno ustvarjanje je zahtevalo veliko natančnosti, še posebej pri delu s tanko nitjo in drobnimi kvačkami.

Frančiška je nekoč uporabljala celo kvačke debeline 0,5 milimetra. Danes najraje ustvarja s kvačko številka štiri, saj so se z leti spremenile tudi njene telesne zmožnosti.

Zaradi srčnega popuščanja in zdravstvenih omejitev ne more več toliko plesti, zato se je še bolj posvetila kvačkanju, ki ji je trenutno lažje. Toda kljub temu, da mora svoje ustvarjanje prilagajati počutju, kvačke ne odloži zlahka.

Kvačka skoraj vsak dan. Včasih kaj novega ustvari, drugič razpara in začne znova. Za novo leto so jo obdarili z volno, zato ji materiala za nove zamisli ne manjka.

Med najinim pogovorom mi je povedala, da ne more samo sedeti pred televizijo in držati rok križem. Nekaj mora početi. Kvačkanje ji pomeni hobi, sprostitev in prijetno zaposlitev, sama pa verjame tudi v njegov blagodejni vpliv na počutje.

Ob tem je zanimivo, da ji kvačkanje nikoli ni pomenilo zgolj ponavljanja že znanih vzorcev. Vedno je bilo tudi izziv. Veliko se je morala naučiti sama, med drugim branja kvačkarskih shem, pri katerih še danes poudarja pomen pravilnega poimenovanja petelj in natančnega razumevanja navodil.

Njena radovednost in želja po učenju sta ostali živi tudi po vseh teh letih.

Dediščina, ki se nadaljuje v družini

Frančiškina ljubezen do kvačkanja ni ostala samo njena. Svoje znanje je prenesla tudi na hčerki in vnukinjo, ki prav tako znajo kvačkati.

Tako se je spretnost, ki jo je Frančiška kot trinajstletna deklica osvojila pri teti v Celju, ohranila tudi v naslednjih generacijah njene družine.

Prav takšne družinske zgodbe so eden najlepših primerov žive kulturne dediščine. Znanje se ne ohranja samo v knjigah, muzejih in starih izdelkih, temveč predvsem takrat, ko ga nekdo pokaže drugemu. Ko mama nauči hčer, babica vnukinjo ali učiteljica svoje učence.

Frančiška je glede prihodnosti kvačkanja optimistična. Spominja se, da so učenci z veseljem obiskovali krožke ročnih del, in verjame, da zanimanje za ustvarjanje še vedno obstaja. Želi pa si, da bi kvačkanje postalo še bolj prepoznavno in cenjeno.

Ob tem opozarja na izzive, s katerimi se srečujejo današnji rokodelci. Poceni industrijsko izdelani izdelki pogosto ustvarjajo napačno predstavo o vrednosti ročnega dela, saj se ljudje ne zavedajo vedno, koliko časa, znanja in truda je potrebnega za izdelavo kakovostnega kvačkanega izdelka.

Dotaknila se je tudi odnosov med ustvarjalci. Meni, da bi lahko z več sodelovanja, medsebojne podpore in spoštovanja do dela drugih dosegli veliko več, kot če si med seboj postavljamo ovire.

To so besede ženske, ki je skoraj vse življenje učila druge in dobro ve, koliko lahko človek doseže, kadar svoje znanje deli.

Ko se v enem domu srečajo desetletja ustvarjalnosti

Ob obisku Frančiškinega doma sem imela priložnost videti le delček vsega, kar je ustvarila v svojem življenju. Kvačkani prtički z nežnimi čipkastimi vzorci, oblačila, torbice iz pisanih kvadratkov, nakit, okrasni izdelki in številne druge mojstrovine pričajo o njeni izjemni spretnosti in raznolikosti znanja.

Nekatere izdelke je skozi leta podarila, kakšnega tudi prodala, veliko pa jih še vedno hrani. Ko jih je razkazovala, sem dobila občutek, da vsak predstavlja del njenega življenja. Spomin na določeno obdobje, novo tehniko, ustvarjalni izziv ali človeka, za katerega je bil namenjen.

Med vsemi temi izdelki pa se skriva nekaj, česar fotografije ne morejo povsem zajeti. Skoraj osemdeset let izkušenj, nešteto ur potrpežljivega dela in predvsem znanje, ki ga je Frančiška vse življenje nesebično delila z drugimi.

Ko je kot mlado dekle pri teti v Celju opazovala nastajanje kvačkanih torb iz vrvice, verjetno ni razmišljala o kulturni dediščini. Želela se je naučiti nekaj novega. Pozneje je svoje znanje uporabljala, ga izpopolnjevala in predajala naprej, ker jo je ustvarjanje veselilo in ker je verjela, da je lepo znati nekaj narediti z lastnimi rokami.

Danes prav takšne življenjske zgodbe predstavljajo neprecenljiv vir za razumevanje naše rokodelske preteklosti.

Frančiškina zgodba je del naše skupne dediščine

Pri Zavodu Ustvarjalno srce zbiramo zgodbe slovenskih kvačkaric z željo, da bi ohranili spomine, znanje in izkušnje generacij, ki so kvačkanje poznale kot pomemben del vsakdanjega življenja. Naš dolgoročni cilj je prispevati tudi k prepoznavanju kvačkanja kot dela slovenske nesnovne kulturne dediščine.

Zgodba Frančiške Čeru ima pri tem posebno vrednost. Njeno življenje povezuje obdobje, ko so ljudje doma predli volno in izdelovali oblačila za vsakdanjo uporabo, s časom, ko kvačkanje ponovno odkrivamo kot ustvarjalno, sproščujočo in družbeno povezovalno dejavnost.

Še pomembnejše pa je njeno dolgoletno pedagoško delo. Kot učiteljica, mentorica upokojenk in ustvarjalka, ki še danes pomaga drugim, je pomembno prispevala k temu, da se znanje ročnih del ni ustavilo pri eni generaciji.

Draga Frančiška, iskrena hvala, da ste me sprejeli v svoj dom in z menoj delili svoje spomine, izkušnje ter delček izjemnega ustvarjalnega bogastva, ki ste ga gradili skozi življenje.

Hvala za vse otroke, ki ste jih učili, za ženske, ki ste jih navduševali nad ročnimi deli, za razstave, s katerimi ste predstavljali njihovo ustvarjalnost, in za vse znanje, ki ste ga tako velikodušno predajali naprej.

Vaša zgodba nas uči, da se prava vrednost ročnega dela ne meri samo v številu dokončanih izdelkov, temveč tudi v znanju, ki ostane za nami, in ljudeh, ki smo jih z njim obogatili.

Ko sem zapuščala vaš dom, sem s seboj odnesla mnogo več kot fotografije in posnetek najinega pogovora. Odnesla sem spoznanje, kako dragoceno je prisluhniti ljudem, ki v sebi nosijo skoraj celo stoletje spominov, znanja in izkušenj.

In kako pomembno je, da njihove zgodbe zapišemo, dokler nam jih še lahko pripovedujejo.

Kajti kvačkarska dediščina niso samo petlje, vzorci in izdelki. So tudi ljudje, kot je Frančiška Čeru, ki so s svojim znanjem in predanostjo poskrbeli, da te spretnosti živijo še danes.